Kako se zlato pridobiva iz oksidiranih zlatih rud v Afriki s postopkom ogljik v celulozi (CIP) ali ogljik v izpiranju (CIL)? Jasen, celovit vodnik za obe metodi.
Ali je mogoče zlato uspešno spremeniti v končni izdelek preprosto z mletjem rude v gnojevko, njenim dovajanjem v vrsto rezervoarjev in dodajanjem aktivnega oglja? Za razumevanje pridobivanja zlata iz oksidirane rude je treba pogledati dlje od zaporedja teh korakov. Postopek vključuje različne stopnje: zlato, ki se premika iz rudnih delcev v raztopino, prehaja iz raztopine na ogljik in se končno pridobi iz tega ogljika – vsaka stopnja obravnava drugačen sklop izzivov.
Poleg tega v Afriki ne najdemo enotne enotne vrste rude. Tudi med rudami s podobnimi stopnjami preperevanja lahko pride do znatnih razlik v tem, kako je zlato inkapsulirano, vsebnosti gline in prisotnosti naravno prisotnih komponent, ki absorbirajo zlato; sama oksidacija ne zagotavlja enostavnega izpiranja. Medtem ko rudnik Ity v Slonokoščeni obali uporablja obrat Carbon-in-Leach (CIL), ta poseben primer ne more služiti kot univerzalni model za določanje toka predelave v drugih rudnikih.
Da bi razumeli postopek pridobivanja zlata ogljik v celulozi (CIP/CIL), je treba razumeti dva glavna vidika: kako zlato prehaja iz rude v raztopino in na koncu v končni izdelek ter kako se ogljik, ki izvaja adsorpcijo, reciklira. Le če na opremo gledamo v kontekstu teh dveh operativnih tokov, se lahko izognemo zmedi.

I. Določite sposobnost izluževanja pred načrtovanjem mletja
Zlato v rudi je lahko že razkrito ali pa ostane vkapsulirano z drugimi minerali. Ali je izpostavljeno zlato mogoče učinkovito izlužiti in v kolikšni meri inkapsulirano zlato zahteva sprostitev, je treba ugotoviti s testiranjem na reprezentativnih vzorcih rude. Vzorčenje mora zajemati različne rudne cone, namenjene predelavi; zanašanje na en sam sestavljen vzorec tvega prikrivanje naravne variabilnosti. Če je material ognjevzdržen (težak za obdelavo), je treba raziskati ustrezne metode predobdelave – preprosto podaljšanje trajanja luženja ni univerzalna rešitev.
Namen drobljenja, mletja in razvrščanja je zagotoviti, da material, ki vstopa v naslednje stopnje, izpolnjuje specifikacije velikosti delcev, določene s testiranjem. Klasifikacija vrne grobe, premalo opredeljene delce v brusilni krog, medtem ko material, ki izpolnjuje merila, nadaljuje navzdol. Čeprav lahko finejše mletje izboljša izpostavljenost zlata, poveča tudi porabo energije in obremenitev nadaljnjih procesov. Cilj bi moral biti izpolnitev zahtev po izkoristku in ne doseganje najfinejšega možnega mletja.
Gravitacijska separacija kot korak pred predelavo je neobvezna strategija in ni obvezna zahteva za vsak krog predelave oksidirane zlate rude. Če je prisotno zlato s prostim mletjem, primerno za gravitacijsko pridobivanje, se lahko oceni shema poteka, ki najprej pridobi to zlato, čemur sledi obdelava gravitacijske jalovine. Pri ocenjevanju takega postopka je treba upoštevati celotno zlato, pridobljeno iz obeh tokov; napačno je poročati samo o stopnji gravitacijskega koncentrata in zagotoviti je treba, da se zlato, pridobljeno s pomočjo gravitacije, ne šteje dvakrat v številkah izkoristka pri izluževanju.
II. Kondicioniranje celuloze in odstranjevanje nečistoč: zlato preide v tekočo fazo
Preden rudna pulpa vstopi v sistem za luženje, je treba njeno dovodno hitrost in koncentracijo stabilizirati v okviru projektiranih parametrov. Poleg tega je treba odstraniti ostanke, kot so lesni sekanci, vlakna in druge tuje snovi, ki ne smejo priti v adsorpcijski sistem. Če takšni materiali ostanejo v procesu, lahko zamašijo zaslone in otežijo poznejše ločevanje aktivnega oglja iz rudne pulpe. Kondicioniranje pulpe ni zgolj stvar dodajanja vode; nihanja v prostornini vode prav tako spremenijo volumetrično stopnjo pretoka, ki se ji morajo prilagoditi spodnji rezervoarji.
Izpiranje s cianidom je odvisno od posebnih reakcijskih pogojev za pretvorbo izlužljivega zlata v vodotopne komplekse zlato-cianid. Medtem ko mešanje olajša stik med delci rude, raztopino in kisikom, sama prisotnost zračnih mehurčkov v rezervoarju ne zagotavlja, da so bile zahteve za učinkovito raztopljeni kisik in stik izpolnjene; ocena procesa še vedno zahteva vzorčenje, analizo in testiranje.
Aktivno oglje adsorbira zlato, ki je že vstopilo v raztopino kot kompleks; ne zajame delcev zlata, ujetih v matriko rude, s fizičnim presejanjem. Če zlato ostane zaklenjeno v delcih rude, enostavno dodajanje več ogljika ne more nadomestiti potrebnih procesov sproščanja in izpiranja. Čeprav sta izpiranje in adsorpcija povezana v toku procesa, obravnavata dve različni stopnji.
III. CIP proti CIL: Razlika je v tem, kdaj je uveden ogljik
CIP (Carbon-in-Pulp) vključuje začetno, neodvisno stopnjo izluževanja, kjer se večina izlužljivega zlata raztopi v raztopini, čemur sledi prenos celuloze v adsorpcijske rezervoarje, ki vsebujejo aktivno oglje. To zaporedje "izluži in nato adsorbiraj" ne pomeni, da se je vsak posamezen delec zlata raztopil, preden je dosegel adsorpcijske rezervoarje, niti ne pomeni, da je celoten proces predelave v obratu končan.
CIL ali Carbon-in-Leach je postopek, pri katerem izpiranje in adsorpcija ogljika potekata istočasno v istem nizu rezervoarjev. Ko se zlato raztopi v raztopini, ga hkrati adsorbira prisotno aktivno oglje. Posebna zasnova naprave lahko vključuje tudi stopnjo predizluževanja; zato zgolj prisotnost rezervoarjev brez ogljika na začetku krogotoka ne pomeni samodejno, da bi moral biti celoten proces razvrščen kot CIP (Carbon-in-Pulp).
Razlikovanje med CIP in CIL je odvisno od tega, kako sta stopnji izpiranja in adsorpcije integrirani – tega ni mogoče določiti preprosto s štetjem števila rezervoarjev. Če ruda vsebuje naravne sestavine, ki tekmujejo za zlato v raztopini, je lahko prednostna takojšnja adsorpcija, ki jo zagotavlja CIL; ali je to dovolj ali je potrebno dodatno zdravljenje, pa je mogoče ugotoviti le s testiranjem. Ime postopka samo po sebi ne zagotavlja določene stopnje predelave, niti ne pomeni, da je en pristop sam po sebi stroškovno učinkovitejši od drugega.
IV. Zakaj se ogljik premika v nasprotni smeri od celuloze?
V običajnem kaskadnem adsorpcijskem krogu celuloza zaporedno teče iz prvega rezervoarja proti končnemu (repnemu) rezervoarju. Medtem sta regeneriran ogljik (recikliran iz procesa eluiranja/regeneracije) in svež ličilni ogljik uveden na zadnji strani in postopoma napreduje proti vrhu vezja ter postopoma postaja ogljik, poln zlata.
Ta protitočna ureditev zagotavlja, da ogljik z visoko adsorpcijsko zmogljivostjo najprej naleti na raztopino na koncu, kjer je koncentracija zlata najnižja, s čimer pomaga zmanjšati izgubo zlata v končni raztopini jalovine. Ko je ogljik vse bolj obremenjen z zlatom, napreduje naprej in naleti na celulozo z različnimi koncentracijami zlata. To gibanje ogljika zahteva posebne transportne in upravljavske sisteme; ne bi ga smeli napačno razlagati kot ogljik, ki preprosto sam od sebe pluje navzgor.
Medstopenjska sita omogočajo prehajanje celuloze, hkrati pa zadržujejo ogljik določene velikosti delcev znotraj vsakega rezervoarja, s čimer se ohranja predvidena porazdelitev ogljika po krogu. Poškodba zaslonskih površin, širjenje zaslonskih odprtin zaradi obrabe ali razdrobljenost ogljika lahko motijo to ureditev. Varnostni zaslon (ali "zaščitni zaslon") je nameščen na zadnjem delu, da zajame ves ogljik, ki uhaja iz vezja; vendar lahko fino razdrobljen ogljik še vedno prehaja skozi njegove odprtine.
Medtem ko vmesni zasloni služijo zadrževanju ogljika, varnostni zasloni na koncu pa preprečujejo izgubo ogljika, nobeden ne izvaja dejanskega procesa adsorpcije. Če se ogljik izloči iz sita, je bistveno ugotoviti, ali je posledica običajnega obrabe ali nenormalnega puščanja; preprosto vrnitev ogljika v tokokrog brez nadaljnje preiskave ni dovolj.
V. Ločevanje in izpiranje z zlatom polnjenega ogljika; Vračanje zlata v raztopino
Z zlatom napolnjen ogljik, pridobljen iz predhodne stopnje, nosi vneseno rudno pulpo. Pred dovajanjem v desorpcijski sistem ga je treba ločiti in sprati, da se odstranijo drobni delci rude. Postopek pranja je namenjen odstranitvi vnesenih mineralov – ne pa "spiranju" adsorbiranega zlata z navadno vodo. Neustrezno čiščenje lahko negativno vpliva na poznejši proces desorpcije.
Desorpcija poteka v specializiranem sistemu, kjer se zlato prenese iz ogljika v raztopino za desorpcijo, kar ustvari "nosečo raztopino" (bogato z zlatom) za predelavo na koncu. Na tej stopnji zlato ostane v tekoči fazi in še ni pretvorjeno v zlate palice. Vrednotenje učinkovitosti desorpcije zahteva več kot le merjenje količine pridobljenega zlata; preveriti je treba tudi morebitne ostanke zlata na ogljiku. Če je prisotno preostalo zlato, bo razpoložljiva adsorpcijska sposobnost ogljika ogrožena, ko se vrne v adsorpcijski krog.
Spiranje s kislino se uporablja za odstranjevanje nekaterih anorganskih onesnaževalcev iz ogljika. Njegova postavitev – pred desorpcijo ali drugje v tokokrogu – je odvisna od posebne zasnove procesa. Strogo je prepovedano mešati sredstvo za pranje s kislino in tokove, ki vsebujejo cianid, saj to predstavlja nevarnost sproščanja strupenega plina vodikovega cianida. Ustrezna izolacija, zapore, prezračevanje in nadzorni sistemi morajo biti vključeni v strokovno inženirsko zasnovo; operativnih postopkov ni mogoče enostavno sestaviti iz generične literature.
VI. Electrowinning za proizvodnjo zlatega blata; Taljenje za proizvodnjo zlata Dore

Noseča raztopina iz procesa desorpcije vstopi v sistem za električno pridobivanje. Z elektrodnimi reakcijami se raztopljeno zlato reducira in odloži na katodo, pri čemer nastane z zlatom bogata usedlina, ki jo običajno imenujemo "zlato blato". Prisotnost zlata v noseči raztopini ne zagotavlja, da je bilo v celoti pridobljeno z elektroprevleko; zato je treba vhodne/izhodne raztopine in pridobljene usedline meriti in analizirati ločeno.
Zlato blato je podvrženo ločevanju med trdnim in tekočim, sušenju in taljenju, da se proizvede zlato (zlitina, ki lahko vsebuje tudi srebro in druge elemente). Zlato Dore zahteva nadaljnjo rafinacijo; ne more se šteti za zlato visoke čistosti.
Če sledimo poti zlata, je primarni procesni tok naslednji: zlato v rudi → zlati kompleksi v raztopini za luženje → z zlatom napolnjen ogljik → bremena raztopina iz desorpcije → zlato blato iz elektro pridobivanja → zlato iz taljenja. Vsaka stopnja prenosa vključuje specifične stopnje učinkovitosti in zadrževanje materiala; visoka zmogljivost v eni fazi ne nadomesti potrebnega preverjanja in sprejemanja naslednje stopnje.
VII. Ogljik je treba vrniti; Z jalovino in vodo je treba ustrezno upravljati
Z zlatom napolnjen ogljik se ne povrne samodejno v prvotno, sveže stanje. Odvisno od stopnje kontaminacije in preostale aktivnosti je treba ogljik obdelati, kot sta pranje s kislino in toplotna regeneracija. Toplotna regeneracija je posebej zasnovana za odstranjevanje nakopičenih organskih onesnaževalcev; ne gre le za "kurjenje" ogljika. Po obdelavi je treba drobne delce ogljika, ki niso primerni za ponovno uporabo, odstraniti. Preostali ogljik se nato testira glede aktivnosti in velikosti delcev, dopolni s svežim ogljikom za nadomestilo izgub in vrne v adsorpcijski krog.
Presejani fini ogljik lahko vsebuje zlato; treba ga je ločeno kvantificirati in podvreči ustreznim postopkom predelave ali odstranitve, namesto da bi ga zavreči kot odpadek brez vrednosti. Ogljikov cikel ni pomemben samo v smislu obsega nabave, temveč tudi zato, ker določa, ali je zlato nenamerno odstranjeno iz toka primarne proizvodnje.
Adsorpcijsko jalovino in vodo, ki vsebuje cianide, je treba usmeriti v sisteme za obdelavo, shranjevanje in ponovno uporabo; nikoli se ne smejo izpuščati neposredno v okolje. Tudi če se predelana voda zdi bistra, ni nujno primerna za uporabo v vseh stopnjah postopka. Ravni kontaminantov, vsebnost cianida, vodno bilanco in obratovalne anomalije je treba stalno spremljati. Posebne poti zdravljenja in zahteve glede skladnosti s predpisi je treba izvajati v skladu s standardi lokacije gostiteljice projekta.
VIII. Addressing Low Recovery Rates: Utilizing a Comprehensive Gold Balance
Izgube zlata v trdni jalovini, tekočih fazah in migracijo ogljika je treba raziskati ločeno, vendar jih je treba vse uskladiti v enem samem, enotnem računu za stanje zlata.
Če so vsebnosti zlata v trdni jalovini visoke, začnite s preverjanjem značilnosti sproščanja zlata, njegovega načina pojavljanja in dejanskih pogojev izluževanja. Če so vsebnosti zlata v tekoči fazi visoke, se osredotočite na učinkovitost adsorpcijskega stika, aktivnost aktivnega oglja, količino uporabljenega oglja in ustreznost prenosa ogljika. Če so v jalovini odkriti z zlatom obremenjeni ogljik ali drobni delci ogljika, raziščite celovitost postopka presejanja in obseg izločanja ogljika. Ti služijo kot izhodišča za odpravljanje težav; en sam vzorec ni dovolj za dokončno določitev vzroka.
Za vsako dano statistično obdobje mora biti vsota zlata, ki vstopa v proces, in zlata v inventarju nedokončane proizvodnje (WIP) na začetku obdobja enaka vsoti zlata, pridobljenega v končnih izdelkih (kot so palice doré), zlata, izgubljenega skozi različne izhodne točke, in zlata, ki ostane v inventarju WIP na koncu obdobja. Inventar WIP vključuje zlato, ki ga vsebujejo raztopine in trdne snovi v rezervoarjih, aktivno oglje, noseče raztopine in zlatonosno blato, ki čaka na taljenje. Notranji prenosi predstavljajo zgolj spremembo lokacije in se ne smejo dvojno šteti kot končni rezultat.
Pri izvajanju izračunov zagotovite doslednost v osnovi za tonažo suhe rude, količine tekočine, preskusne metode in revizije zalog. Pri obračunavanju zlata, vsebovanega v ogljiku, najdenem v jalovini, pazite, da se izognete dvojnemu štetju s skupno vsebnostjo zlata v jalovini. Če pride do neskladja, najprej ponovno preverite postopke vzorčenja, meritve in nihanja inventarja, nato pa izsledite težavo nazaj do določenih faz postopka. Samo z natančnim ugotavljanjem, kje se zlato kopiči ali kje izstopa iz sistema, lahko učinkovito ločimo med nezadostnim izpiranjem, neustrezno adsorpcijo in fizično izgubo ogljika.







