mily@benefication.com    +8618379873189
Cont

Imate vprašanja?

+8618379873189

Aug 08, 2021

Teorija zdrobljenosti

Teoretična hipoteza ena

Na zdrobljene materiale vpliva lastna teža ali zunanja sila. Po vstopu v drobilnik iz napajalnega priključka se razdelijo v radialni smeri in pod vplivom vrtljivega centrifugalnega diska z visoko hitrostjo pridobijo centrifugalno moč. Ko zapustijo disk, z veliko hitrostjo odletijo na obročno zobniško ploščo. Na ta način se material in obročasta zobniška plošča, material in material še naprej trčita in med seboj drgneta, material pa se nenehno drobi, dokler ne doseže določene finosti, in se na koncu izprazni iz drobilnika skozi sito postati želeni izdelek. .

Druga teoretična hipoteza

Metode drobljenja Obstaja pet glavnih metod za mehansko drobljenje trdnih materialov, in sicer ekstrudiranje, upogibanje, cepljenje, brušenje in udarjanje. Prvi štirje uporabljajo statično silo, zadnji pa kinetično energijo. V večini drobilnih strojev se materiali pogosto zdrobijo s kombiniranim delovanjem dveh ali več načinov drobljenja, kot so stroji za drobljenje. V vrtljivi drobilnici so glavne aplikacije ekstrudiranje, cepljenje in upogibanje; v krogelnem mlinu je glavna uporaba udar. In brušenje. Način drobljenja je izbran glede na fizikalne lastnosti materiala, velikost bloka materiala in zahtevano stopnjo rafiniranosti. Za trde materiale je treba uporabiti ekstrudiranje, upogibanje in cepljenje; za krhke materiale je treba uporabiti udarce in cepljenje; za večje bloke je treba uporabiti cepljenje in upogibanje; manjše bloke ali zahteve glede velikosti majhnih izpustnih delcev, Uporabiti je treba udarce in brušenje. Če metoda drobljenja ni pravilno izbrana, bo težko zdrobiti ali pretirano drobiti, kar bo povečalo porabo energije v procesu drobljenja.

Tretja teoretska hipoteza

Poraba energije in teorija drobljenja. Velika količina drobilnega dela v industrijski in kmetijski proizvodnji porabi veliko energije. Vendar se pri drobljenju večina energije, vnesene v stroj za drobljenje, pretvori v toploto, stroj za drobljenje, kroženje zraka in drobljenje Količina, ki jo absorbirajo materiali, neposredno uporabljeni za drobljenje materiala, je zelo majhna: v strojih za drobljenje na splošno ne več več kot 10%; v strojih za mletje je pogosto manj kot 1%. Zato je za zmanjšanje porabe energije potrebno izbrati ustrezne drobilne stroje, sprejeti pravilne metode delovanja, določiti najboljše razmerje drobljenja in moč na enoto časa. V normalnih delovnih pogojih so stopnje porabe energije pri različnih območjih prečiščevanja približno naslednje: reakPrelom do 100 mm 3 ~ 4 kWh/tono; Zdrobite do 100 ~ 10 mm 5 ~ 6 kWh/tono; Zdrobite do 10 ~ 0,125 mm 20 ~ 30 kWh/tono; ④ Zdrobite na 0,125 mm 100 ~ 1000 kWh/tono. Če vzamemo za primer splošno cementarno, poraba energije drobilnih strojev predstavlja približno 10% celotne porabe energije celotne naprave, medtem ko poraba energije njenih strojev za mletje znaša približno 60%. Zato je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje prekomernega drobljenja v procesu drobljenja, da bi dosegli namen varčevanja z energijo.

Teorija razprševanja je namenjena predvsem preučevanju razmerja med porabo energije in stopnjo izboljšave v procesu praškanja. Ker je postopek drobljenja izredno kompleksen proces, ki vključuje številne dejavnike, v teoriji drobljenja ni splošno priznanega enotnega zaključka, obstajajo pa le še tri pomembne hipoteze. To so: hipoteza o območju, ki jo je leta 1867 predstavil nemški Ritterlinger, ki je menil, da je bila pri drobljenju trdnih materialov poraba energije sorazmerna z novo nastalo površino; hipoteza o prostornini, ki jo je leta 1885 predstavil German Kick, je menila, da geometrijska oblika Ko se podobni materiali iste vrste razbijejo v izdelke s podobnimi geometrijskimi oblikami, je poraba energije sorazmerna z volumnom ali težo odlomljenih kosov; hipotezo o razpoki, ki sta jo leta 1952 predlagala Bond iz ZDA in Wang Rendong iz Kitajske.

Te tri hipoteze imajo v praksi svoje omejitve. Hipoteza območja je bolj primerna za operacije mletja z velikostjo izpustnih delcev od 0,01 do 1 mm, hipoteza o prostornini pa je primernejša za operacije grobega in srednjega drobljenja z velikostjo izpustnih delcev več kot 10 mm. Hipoteza o razpoki leži med obema in je primerna za široko paleto operacij od srednjega drobljenja do grobega mletja.


Pošlji povpraševanje